Kljub naporom in mehkim prijemom so se oblasti zavedale, da brez palice ne bo šlo. Slovenija je odlašala in odlašala. Kot vedno je dopuščala veliko več, kot so dopuščali drugod. V Budimpešti, Zagrebu, Berlinu in Rimu takih prizorov že dolgo ni bilo več mogoče videti in takšnih lokalov že zdavnaj ni bilo več. Šušljalo se je, da jih je mogoče najti le še v najbolj skritih in nevarnih predelih Amsterdama. Tam pa že dalj časa nihče ni bil, saj dovoljenja za potovanje v tako oddaljene kraje ni bilo mogoče dobiti. Klub K4 je bil dokončno zaprt. Slovenija se je prilagodila. Tudi zadnja trdnjava degenerirane družbe v Srednji Evropi in na Balkanu je padla. V istih prostorih so načrtovali nov Center za spodbujanje narodnih in družinskih vrednot. Napovedali so, da bodo take ustanove odprli v vsaki četrti in vsaki vasi v državi. Pridni aktivisti bodo tako lahko bedeli nad družbeno moralo. Tako je bilo tudi drugod prek strogo varovane nacionalne meje.

Mnenjski voditelji so tiste dni razlagali, da se je, metaforično, vse končalo prav tam, kjer se je tudi začelo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Družba je bila dolgo časa vodena v napačno smer. Nevarne navade so se širile, ne da bi si kdo upal ukrepati. Desetletja so mladi nekritično........

© Dnevnik