Verjetno je tako, da čim bizarnejša je metoda, tem lažje ji verjamemo. Denimo kefalomantija: v postopku segrevamo oslovsko ali kozjo lobanjo ter naštevamo besede, povezane s tem, kar nas zanima. Ko lobanja poči ali se premakne oslovska čeljust, je to znamenje za kefalomanta, da se pri recitaciji ustavi. Bogovi so spregovorili.
Enemu od orakljev sodobnega časa je ime Ray Kurzweil. Ime sem prvič srečal v drugi polovici osemdesetih, natisnjeno na zgornji strani sintesajzerja oziroma semplerja – takrat še novega glasbenega inštrumenta, ki je klaviaturistom omogočil, da so v priročni, kompaktni in prenosni obliki po studijih in špilih prenašali zvok klavirjev, orgel, godal, pihal, trobil, tolkal in še česa. Takrat v resnici nisem imel pojma, da je Kurzweil dejansko nekogaršnji priimek in da je dotični Ray že desetletje pred tem razvijal tehnologijo optične prepoznave znakov ter sintezo govora, kar je ameriško govorečim slepim v sedemdesetih letih omogočilo, da so lahko poskenirali poljubno besedilo in ga tudi poslušali s pomočjo naprave Kurzweil Reading Machine. Zadevo je uporabljal tudi Stevie Wonder in legenda pravi, da se je na začetku osemdesetih pritožil Kurzweilu nad nadležno razliko med kvaliteto sintetiziranih zvokov v takrat dostopnih sintesajzerjih in tem, kar lahko........