Pred ekran me je prilepil že eden od uvodnih prizorov: plesalci in plesalke so na obrežju Sene odplesali kan kan, hitri ples iz tridesetih let 19. stoletja, brez katerega si ni mogoče predstavljati vzdušja v legendarnem Moulin Rougeu pol stoletja kasneje. Ta visokoenergijski, erotični ali razuzdani ples, kot vam drago, med katerim so si plesalke z razkošnimi krili zakrivale in odkrivale noge, občinstvo, pretežno moško kajpak, pa je lovilo trenutke, ko se je videlo še kaj več, je vsekakor pomemben del francoske zgodovine in svojevrsten kulturni fenomen. Ne čudi, da ga avtorji slovesnosti v Parizu niso spregledali. Na olimpijski oder pa so ga postavili tako kot vse drugo: provokativno, a hkrati dovolj odprto za različne poglede.

Takle je moj. Kan kan so na bregu Sene zaplesali ženske in moški. V ravni vrsti so družno dvigovali noge in na koncu skupaj, usklajeno, naredili špago. Da, tudi moški. Na neki način so torej avtorji te točke plesu vzeli njegovo patriarhalno vsebino, ki jo je mogoče strniti v obrazec: lahke ženske vrešče razkazujejo svoje čare, moški v občinstvu gledajo. Kan kan je v novi interpretaciji spet postal ples za vse. Prav to pa je bil v svojih začetkih.

V prvih desetletjih 19. stoletja so ga namreč na obrobju Pariza plesali skupaj ženske in moški, tri dni na teden. Kasneje so........

© Dnevnik