Prav tisti Magnifico, ki slavi ljubezen, razumevanje, strpnost in ki je za nekatere ranljive skupine, denimo za pripadnike LGBT-skupnosti ali za priseljence iz nekdanjih južnih republik, storil več kot vse slovenske vlade skupaj. In – nenazadnje – tisti Magnifico, ki se zna duhovito ponorčevati tudi iz lastne moškosti, recimo v pesmi Magnifico je peder.

Robertu Pešutu bi torej težko kar tako očitali toksično moškost ali upravičevanje nasilja nad ženskami. Kot njegova fanica verjamem, da tudi s komadom Ubit ću te ja ni imel in nima teh namenov. A kako je z nameni, vemo. Vodijo v pekel, v tem primeru predvsem za ženske.

Ubit ću te ja (Ubil te bom) je ena večjih Pešutovih uspešnic; tudi na fenomenalnem koncertu v Stanežičah jo je z njim prepevalo navdušeno triindvajsettisočglavo občinstvo. Mlado in staro, ruralno in urbano. Ko sem jih gledala, sem se, bolj retorično kot ne, spraševala, ali so pozorni na to, kaj prepevajo. Pa ali vedo, da v Srbiji moški umorijo več kot 25 žensk na leto, v Sloveniji od pet do sedem, najpogosteje po dolgih letih nasilja v družini, in da se skoraj vsak storilec zagovarja, da je moril zaradi (pre)velike ljubezni. Je legenda Magnifico kdaj pomislil na možne učinke ponarodelih verzov svojih uspešnic? Mu je zanje vseeno? Ne vem, upam, da ne.

Da obstaja korelacija med glasbo in zločinom, so leta 2002 na........

© Dnevnik