Ko se je delal svet, so agregatna stanja sklenila, da zagodejo nekaj sprememb, in tako je šel hlap v kapljo in kaplja v skalo in kar naenkrat je bilo vse premešano. Najbolj divji so že na začetku sveta hoteli samo še bolj gor, treskali so drug v drugega, da se je treslo nebo in rodil vulkan, ki je kar naprej bruhal, da nam je od vsega skupaj še danes malo slabo. Nekega dne je torej nastala Himalaja, razgledni stolp, s katerega se vidi zelo daleč, če le dobro pogledaš, in to je pri receptih za konec sveta ključno: agregatno stanje.

Ko dokončno zagusti, je včasih bolje opraviti brez daljšega žvečenja, res pa je tudi, da konci sveta niso isti na vseh koncih sveta. Kakor so v tem trenutku razporejeni gumbki in tipke, zmeraj tvegaš, da boš celo ob koncu sveta na napačnem kraju ob napačnem času in te bo meni nič, tebi nič vulgarno razneslo v zrak kot travniško pokalico brez vonja in okusa. Za takšne primere, pravim, je na zalogi fino imeti tudi kaj tekočega, recept, ki steče po grlu sam od sebe in naredi vtis, kakršnega se v tovrstnih okoliščinah od recepta pričakuje.

Imamo namreč belveder, Himalajo, ki je narejen iz mnogih galerij in premnogih razglednih ploščadi. Premore tudi nekaj........

© Dnevnik