Pri štirinajstih letih se je Zali Istenič življenje čez noč postavilo na glavo; izvedela je namreč za diagnozo sladkorne bolezni tipa 1. A namesto da bi opustila sanje o vrhunskem športu, je bolezen sprejela kot izziv, ki jo je naučil discipline in odgovornosti. Danes je izjemno uspešna atletinja – sprinterka in študentka medicine, ki svoje telo pozna do potankosti in dokazuje, da inzulin in adrenalin nista sovražnika, ampak sotekmovalca. »Ko sem dobila diagnozo, se mi je življenje v zelo kratkem času popolnoma spremenilo. Nenadoma je bilo vse drugače: prehrana, treningi, vsakdanji ritem in predvsem občutek varnosti. Bolezen je zahtevala nekaj učenja, prilagajanja in soočanja z nepoznanim,« začne pripovedovati in pristavi, da na sladkorno bolezen gleda kot na del sebe, ne pa kot na oviro ali nekaj, kar bi jo definiralo samo po sebi. »Naučila me je odgovornosti, discipline in poslušanja lastnega telesa. In vse te lastnosti mi pridejo še kako prav tako pri športu kot tudi pri študiju medicine.«

V letošnji zimski sezoni je Zala Istenič dosegla kar nekaj zavidljivih rezultatov v teku na 60 metrov. »A pomembnejši od samih številk je zame občutek stabilnosti, ki mi ga je, upam, uspelo vzpostaviti. Forma se postopoma izboljšuje, ampak brez prehitevanja in nepotrebnega pritiska. Zelo sem pozorna na to, da telo in bolezen sodelujeta, ne pa da bi ju silila prek meja. Glavni cilji zame so ostati zdrava, konstantna in da tekmujem sproščeno, rezultati pa pridejo kot posledica tega.«

Priznava, da mora........

© Dnevnik