Čudež iz Čadrga živi novo življenje: iz 6500 let stare jelke zdaj izdelujejo glasbila |
Zgodbo o najdbi več kot 6500 let stare čadrške jelke začenjamo v Čadrgu, na domačiji pri Križaju, od koder izhajajo vsestranski bratje Kutin. Eden od njih, Jani Kutin, nas do točke nič pelje po kolovozni poti skozi pašnike, bukove gozdove in mimo natančno zloženih skladovnic drv. Vmes večkrat ustavi korak. Jelka ni edina najdba bratov Kutin. »Zdaj smo približno kilometer zunaj vasi Čadrg, kmalu bomo pri razgledni točki. Ravno na teh kolesnicah smo našli nekaj orodja iz mezolitika, starega od 7000 do 9000 let. Malce višje,« nakaže z roko po pobočju, »smo dobili osem keltskih grobov iz starejše in mlajše železne dobe. Med drugim grob bojevnika s ščitom in sulico. Hkrati nas samo še nekaj korakov loči do mlake oziroma naravnega kala, v katerem se je nekoč napajala živina. V njej nas je čakala jelka,« se nasmehne, ko odpira vrata skozi pašnik.
Vrne se v februar 2023 in v niz srečnih naključij, ki so Čadrg postavila ob bok koliščarjem in Ljubljanskemu barju. »Triglavski narodni park je izvajal obnovo približno dvajsetih kalov za napajanje živine, moj brat Gorazd, ki je pri TNP zaposlen kot naravovarstveni nadzornik, je dal predlog, da obnovijo tudi tega. To je bilo samo prvo v nizu naključji,« pravi in jih niza naprej.
Širina deske enega od debel priča, za kako mogočna drevesa je šlo. Najstarejše je raslo 187 let. / Foto: Nataša Bucik Ozebek
Da šest večjih hlodov jelke ni pristalo pod gosenicami bagra, ni nepomembno dejstvo, da sta oba z bratom po izobrazbi lesna tehnika, Jani je poleg tega še dober poznavalec arheologije in glasbenik. Ob kotanji, ker danes rastejo izključno listavci, so jima debeli hlodi iglavcev vzbudili prvi sum, da sta morda na sledi česa večjega. Ko sta razbrala, da gre za jelko, je bil utrip že višji. »V Čadrgu je znana pripovedka o jelki. Govori o tem, da je bil nekoč tukaj ogromen gozd jelk, v katerem so živele divje zveri. Moj stari oče je pripovedoval, da so zadnjo čadrško jelko posekali v prvi svetovni vojni, ker so potrebovali les za žičnico,« nadaljuje. Ko so delavci iz vode dvignili deblo jelke, je pripovedka znova oživela. Gradbeni delavci so morali počakati, da se Kutinovi vrnejo s traktorjem in prikolico ter odpeljejo debla na suho, jih rešijo pred zmrzaljo, razrežejo v deske in varno shranijo. Za vsak primer je Jani Kutin s telefonom naredil nekaj prvih posnetkov dviga jelk iz mulja. Seveda je bilo na njihov račun nekaj smeha, ljudje so najdbi pripisovali kvečjemu kakšnih sto let. Leto kasneje, ko so z Dunaja prišli uradni podatki, je Čadrg osupnil. In še marsikdo zraven.
»V Čadrgu je znana pripovedka o jelki. Govori o tem, da je bil nekoč tukaj ogromen gozd jelk, v katerem so živele divje zveri. Moj stari oče je pripovedoval, da so zadnjo čadrško jelko posekali v prvi svetovni vojni, ker so potrebovali les za žičnico,« pravi Jani Kutin. Ko so delavci iz vode dvignili deblo jelke, je pripovedka znova oživela.
Jani Kutin v domači lesarski delavnici pokaže desko jelke, ki razkriva veličino debel. Najstarejša jelka je rasla 187 let. »Ko smo jih razžagali, se nam je........