Utrujeni ste, a dobro veste, da morate ostati umirjeni, prijazni in potrpežljivi, saj se starostniki hitro vznemirijo, vznemirjeni so še počasnejši, še manj razumejo in slabše sodelujejo, delo zato ne steče. Zavedate se, da vam do konca delovnika ne bo uspelo opraviti vseh nalog, a vztrajate z umirjenostjo. »Sestra, samo malo bi vas zmotila,« vas s konca hodnika pokliče že šesta stanovalčeva bližnja to popoldne. »Koliko je pojedla naša mama za kosilo? Poje kaj več, zdaj ko smo se dogovorili, da jo boste bolj spodbujali?« Zberete misli, pojasnite vaša opažanja glede hrane. Zahvali se vam, iz izraza na njenem obrazu razberete, da je s pojasnilom niste zadovoljili. Odbrzite v sosednjo sobo. »Sestra, sestra, ste mojega očeta dopoldne posedli v voziček?« Medtem ko podpirate dlani, ki nemočno dvigujejo skodelico k ustom, vam misli uidejo domov: »Kdo ve, ali se je Anžetu uspelo dovolj dobro pripraviti za jutrišnji test iz biologije?« Ob pol desetih hitite domov. Vožnja po praznih nočnih ulicah in zavedanje, da vam je kljub vsemu uspelo dobro poskrbeti za stanovalce, vas umirita. »Anketa je pokazala, da so svojci nezadovoljni z oskrbo stanovalcev v domovih starejših,« radijski napovedovalec v trenutku razblini vaš mir v skelečo praznino.

Domovi........

© Dnevnik