Hrib Sabotin, ki je v prvi svetovni vojni krvavo in kljubujoče ločeval avstro-ogrsko vojsko na eni strani od italijanske na drugi, dobra tri desetletja kasneje ni bil nikakršna ovira ljubezni, ki je vzniknila med dekletom in fantom iz dveh vasi ob Soči, ležečih na nasprotnih vznožjih Sabotina.

Franc je kot deček sanjal, da bo postal učitelj. Toda starša, ki jima je komaj uspelo preživljati desetčlansko družino, nista imela denarja za njegovo šolanje. Star trinajst let je bil poslan v uk za krojača k poznanemu krojaškemu mojstru v Gorico. Ani delo na majhni družinski kmetiji ni bilo v zadovoljstvo, želela si je nekaj več. V prostih večernih urah je zato navdušeno pridobivala šiviljske spretnosti pri šivilji iz sosednje vasi.

Ana in Franc sta skupno življenje začela v na novo nastajajočem mestu ob meji. Družino sta preživljala z dvema šivalnima strojema, ki sta ju obrnila drug proti drugemu, da sta se med delom z lahkoto posvetovala in poklepetala. Krojaške veščine sta izpilila do popolnosti: hlače, dolge bele poročne obleke, ženska krila, običajna in tista ukrojena, moške obleke, kostimčki, bluzice in plašči … Njun delovnik se je začel zgodaj zjutraj in se zaključil pozno ponoči. Njuna delavnica v pritličju hiše ni bila le delavnica, bila je tudi družinska dnevna soba. Otrokoma sta........

© Dnevnik