Slovenist? Naj bo! |
Informativni dnevi so februarska stalnica že precej časa, zadevajo pa predvsem tiste, ki bodisi delajo v srednjem in visokem šolstvu bodisi so bodoči odjemalke ali odjemalci srednješolskih in visokošolskih ustanov. Vsi drugi ljudje zlasti petkov informativni dan občutijo po tem, da je v visokošolskih središčih še več prometne gneče kot sicer. Tako je vsaj bilo – zadnja leta je promet bistveno bolj umirjen, saj je visokošolskih središč vse več, bodočih odjemalcev in odjemalk vse manj, vse bolj običajno pa je tudi udobnejše obveščanje in tešenje radovednosti na daljavo pred zasloni.
Imajo pust, valentinovo in informativni dnevi kaj skupnega? No, vsi so posebni dogodki, ki se zgodijo samo enkrat na leto; in vsak je povezan s tem, da smo na določen dan nekaj drugega ali vsaj drugačni kot sicer. Pust nam dopušča, da smo na njegove dni nekdo drug ali celo nekaj čisto drugega. Valentinovo – s tem imam najmanj izkušenj – tudi zapoveduje neko posebno pozornost med zaljubljenimi, ki je v siceršnjem vsakdanjiku ne (z)morejo izkazovati. Na informativne dneve šole, fakultete, univerze sebe in svoje programe prikazujejo v kar najlepši luči. Torej si vse troje, pust, valentinovo in informativci, vsak po svoje na svoj dan nadenejo masko. Ko si jo snamejo, nastopijo post, naveličanost običajnosti in siva resničnost.
Šibek študent se hitro zadovolji z omejenim znanjem; tisto, kar študira, ga niti ne zanima prav zelo živo in globoko; zanima se predvsem za to, kako s čim manj truda in v najkrajšem času opraviti vse obveznosti, priti do naziva in do zaposlitve.
Razkazovanje lišpa, napihnjenih mišic in izkazovanje sladke prijaznosti na informativnih dnevih je pravzaprav napad na čustva potencialnega odjemalstva, zamaskiran v razumsko utemeljevanje in prepričevanje. Tako bodoči kot kmalu bivši dijaki in dijakinje se morajo v bistvu vsaj malo zaljubiti v šolo in program, ki ju bodo izbrali. A v zaljubljenosti ne vidiš pomanjkljivosti, senčnih plati tistega, v kogar in kar si se zaljubil … Ali se bo zaljubljenost preobrazila v stalnejšo in trdnejšo ljubezen, pa je odprto vprašanje in odgovor odvisen od marsičesa.
V petek in soboto sem bil tako v ekipi, ki smo zainteresirane skušali pridobiti za študij slovenistike v Ljubljani. Zakaj bi kdo študiral slovenščino oziroma slovenski jezik in književnost? Najprej se ponuja poredni odgovor: ker je najlažje študirati nekaj, kar itak že znaš in poznaš. Je študij slovenščine torej bližnjica najprej do diplomskega, nato magistrskega naziva in nato še zaposlitve? Za slabe študente in študentke mogoče res. No, morda pridevnik slab ni čisto primeren, čeprav ga uporabljamo vsi profesorice in profesorji. Najbrž bi bil ustreznejši pridevnik šibek. Šibek študent se hitro zadovolji z omejenim znanjem; tisto, kar študira, ga niti ne zanima prav zelo živo in globoko; zanima se predvsem za to, kako s čim manj truda in v najkrajšem času opraviti vse obveznosti, priti do naziva in do zaposlitve. Profesorice in profesorji se seveda temu načeloma postavljamo po robu, a z omejenim uspehom. Šibke študentke in študenti se zadovoljijo s prežvečenim stereotipnim strokovnim vedenjem in ga nato prežvekujejo bolj ali manj tudi vse svoje poklicno življenje. Šteje samo to, da o slovenščini in slovenski književnosti vedo nekaj malega več od tistih, ki jih poučujejo, jim popravljajo jezik in besedila in podobno – a v njihovih očeh je tisto nekaj malega nekaj veličastnega. Če greš študirat nekaj samo zato, da boš o nečem vedel več kot drugi in jim boš to vse življenje tudi vzvišeno dal vedeti, gre za družbeni nesporazum. Študirat greš predvsem zato, da boš lahko po svojih najboljših močeh prispeval k družbeni blaginji (kamor seveda lahko šteješ tudi svojo), pa tudi čisto preprosto zato, da ljudi s svojim znanjem, vedenjem in zmožnostjo podpiraš in jim pomagaš na poti. Še posebej to velja za pedagoške poklice. Idealiziram? Seveda, kam pa bi prišli, če ne bi …
Kar nekaj kolegov prijateljev, ki so študirali tuje jezike in jih zdaj tudi predavajo, mi je večkrat izrazilo obžalovanje, da niso vsaj vzporedno študirali slovenščine. Mogoče so samo vljudni do mene, ampak nekaj je vendarle na tem. Obžalovanje se jim je porodilo šele po študiju, ko so pri pedagoškem, raziskovalnem, slovaropisnem ali kakem drugem delu spoznali, da slovenščine ne poznajo tako temeljito, kot bi potrebovali in si želeli.
Čeprav veliki jezikovni modeli dramatično spreminjajo prizorišče večine jezikovnih poklicev, si je zelo težko predstavljati prihodnost brez učiteljic in učiteljev slovenščine. Seveda se bo spremenilo marsikaj, tako njihovo poslanstvo kot cilji in načini njihovega dela.
Za radovedne, razmišljajoče je študij slovenščine dobra izbira. Če tudi radi berejo, pišejo ter prisluhnejo drugim, še toliko boljša. Študij – ki seveda nikdar za nikogar ni idealen, razočaranja sodijo zraven – slovenščine ponuja dobro priložnost, da človek preseže samoumevnost privzetih resnic in spozna, za kaj vse zares gre. Glede dela in zaposlitve pa: čeprav veliki jezikovni modeli dramatično spreminjajo prizorišče večine jezikovnih poklicev, si je zelo težko predstavljati prihodnost brez učiteljic in učiteljev slovenščine. Seveda se bo spremenilo marsikaj, tako njihovo poslanstvo kot cilji in načini njihovega dela. Pasti bodo morale prenekatere maske, čemur se v sodobni slovenistični stroki marsikdo trdovratno upira, iz nerazumevanja, strahu pred spremembami in izgubo lastnega položaja ali položaja svoje ustanove. In tako smo priče pravim karnevalom strokovnega delovanja z veličastnimi prizori slovarjev, pravopisnih pravil, slovnic, učnih načrtov, učbenikov in učnih gradiv in podobnega, vse v imenu skrbi in neskončne ljubezni do slovenščine. A po pustnem karnevalu pride pepelnična sreda. Nato post. Pa ponovni vznik življenja.
Torej naj bo! Zakaj pa ne?