Je torej misel neodvisna od jezikovne ubeseditve? Ali drži obratno: brez ubeseditve ni misli? Seveda gre za lažno ali ali dilemo. Prepleteno je. Brez (lahko tudi tihe) ubeseditve ni kompleksnih misli, če z besedo ubeseditev zaobjamemo tudi nebesedne procese recimo matematičnega jezika. Vprašanje pa je, čemu vse rečemo misel – in gotovo je med vsem tem, čemur misel rečemo, tudi marsikaj, kar ni povezano in ni izrazljivo z jezikom.

Dobro oblikovano besedilo smo skozi zgodovino človeške civilizacije ljudje privzeli kot znak premišljenosti, znanja, inteligence tistega, ki nam nekaj pripoveduje in sporoča – in hkrati tudi dokazilo, da je sporočevalec načeloma vreden zaupanja.

V bogati jezikoslovni znanstveni produkciji (kaj šele v celotni znanstveni literaturi) najdemo obilo teorij in dokazov z obeh strani dileme. Ko beremo eno stran, se nam zdi prepričljiva ta; ko drugo, ona. Največkrat pa itak ne beremo strokovnih ali celo znanstvenih besedil, še znotraj svojega poklicnega področja ne, kaj šele na splošno. Svojo morebitno radovednost tešimo s takimi ali drugačnimi predelanimi povzetki, izvlečki, iztržki. Ujeti smo v zapleteno razmerje med vse bolj specializirano znanostjo in splošno vednostjo: podatki govorijo nekaj v ta prid in drugo v drugega, ljudje pa smo večinoma kot lakmusov papir – če nas namočijo v........

© Dnevnik