Janez ima prav. Res smo v ponedeljek spremljali prijetno kramljanje. In kaj je s tem narobe? Bi morali res vse politike in vse oblastnike dobesedno žgati na grmadah? Bi morali res ves čas histerično zahtevati odgovore na dvomljive hipoteze in nepreverjene govorice? Morda je treba le razmejiti dva pojma. Prijetno in servilno kramljanje. S servilnim pogovarjanjem ima Janez veliko izkušenj. Njegovi dvorni izpraševalci z nacionalke so kar tekmovali, kdo bo bolj servilen. Kdo se mu bo bolj dobrikal in kdo mu bo zlezel že kam. V ponedeljek Rosvita Pesek ni bila na tem nivoju. Kar dvakrat, trikrat se je uprla junaku, do katerega v preteklosti ni skrivala simpatij. Odločno, zvedavo in brezkompromisno. Še Janez je skoraj ostal odprtih ust.

Zato pa Tanja Gobec ni nastavljala nobenih ogledal in zastavljala neprijetnih vprašanj Robertu Golobu. S takšnimi pogovori je povezanih nekaj težav. Prva je v tem, da se šefi vlad in predsedniki ne premaknejo iz svojih dvoran. Vedno morajo kamere priti k njim na dvor. Dobesedno potem okrasijo prizorišče s poceni grajskimi elementi. Težak tepih, neudobni skajasti fotelji, grozna mizica brez funkcije, še bolj........

© Dnevnik