Vso mladost me je begalo protislovje. Ob vsakih olimpijskih igrah so vsi poudarjali, da je pomembno sodelovati in ne zmagati, v isti mah pa smo šteli le zmage. Sam sem kot otrok res verjel, da se tam na igrah vsi dobivajo le zato, da podprejo tega duha sodelovanja, duha miru, duha optimizma in duha druženja. Jok, tam se ljudje v bistvu vojskujejo. Borijo za svoje države. Šteli smo medalje, se trkali po prsih, posebej po osamosvojitvi, za vsak bron, srebro in zlato. Naenkrat smo se zalotili le še v tem, da smo primerjali prejšnje igre s pravkar začetimi ali končanimi, se tresli ob vsaki priložnosti za osvojitev medalje, sprejemali stave in tekmovali v optimističnih napovedih.
Olimpijske igre tako v bistvu ne postanejo nič drugega kot navaden števec, ki beleži uspešnost posameznih držav. Globalna tekma, kjer mi majhni radi štejemo medalje glede na populacijo in veliki dve v absolutnem smislu. Včasih sta to bili ZDA in Rusija, zdaj je Rusijo zamenjala Kitajska. Neke vrste športna hladna vojna. V kateri se vsi trudijo izgnati politiko s športnih terenov, ta pa se skozi na stežaj odprta vrata vrača na prizorišče. Našo majhno državo tam zastopata oba najvišja predstavnika države. Predsednica s soprogom, šef vlade pa z ...........