Prvič, je članica interesne stranke, za katero je Marko Crnkovič iskrivo zapisal, da je zavod za zaposlovanje in dobra kadrovska agencija. Agencija s polnim bazenom. Skratka, da so neke vrste brljivka, na katero se lepijo dnevne mušice. V naši politiki gre točno za to. Za dnevnost. Za neke vrste postwarholovski sindrom biti pomemben petnajst minut, en dan, eno leto ali kar ves mandat. Zato tudi takšna lahkotnost zamenjevanja ministric in ministrov. Zato prepričanje, da si sposoben za vse, da lahko vodiš vse, da si lahko brez problemov komisarka ali komisar, ministrica ali minister, šef največjih družb in razlagalec vsega živega. Če si v milosti pri gospodarju, je to znak, da si sposoben izvajati najtežje naloge. Njegov izbor je garant, da je izbrani pravi. Zadnje dni smo iz ust koalicijskih partnerjev večkrat slišali, počakajmo, da svoje pove in razloži predsednik vlade.

Drugič, Emilija je vodila oziroma še vodi ministrstvo, za katero nihče ne ve, zakaj ga sploh imamo. Seveda ne zato, da kupi vprašljive računalnike, ki potem ždijo v skladiščih. To ministrstvo me še najbolj spominja na domislico v kultnem stripu Alan Ford, kjer so imeli urad za istraživanje rude i gubljenje vremena. V prevodu, urad za raziskovanje rude........

© Dnevnik