Ko sem davnega 19. oktobra 1964 navsezgodaj zjutraj prišel v kuhinjo pred odhodom v šolo, me je pričakala navdušena mama z besedami: »Imamo jo! Zlato! Naš Miro Cerar na konju z ročaji!« Navdalo me je nepopisno veselje, četudi nastopa Mira Cerarja nismo mogli spremljali, saj še nismo imeli televizijskega sprejemnika. Čeprav smo po tihem upali, da bo naš Miro Cerar prejel medaljo, je bila zlata medalja dvakrat zlata: ker je bila priznanje za velikanski vložen trud in ker je bila naša, slovenska. Čeprav smo vse medalje bivše skupne države sprejemali z navdušenjem, so imele medalje slovenskih športnikov poseben lesk. Zgodba z našimi alpskimi smučarji v osemdesetih letih je potrdila naš odnos do uspeha slovenskih športnikov v okviru takratne države.
Čez štiri leta so bile olimpijske igre v Ciudadu de Mexicu, ki sem jih spremljal kot zagret gimnazijec in velik pristaš gibanja flower power. Kot da se je ponovilo leto 1968. Zgodaj zjutraj 19. oktobra me je prebudila mama, le da to pot njene besede niso bile »vstani, v šolo moraš, avtobus ne čaka«, temveč je zaklicala: »Imamo jo! Zlato!« V hipu sem bil buden in kar nisem mogel verjeti, saj je bil nastop Mira Cerarja na konju z ročaji šele 26. oktobra, ko smo pričakovali zlato medaljo. Je kdo kaj pomešal? Mama gotovo ne. »Povej že končno, kdo je osvojil........