Naj sem še tako napenjal možgane, se nisem mogel spomniti, kateri državni praznik imamo. Ko sem natančneje pogledal spored, sem ugotovil, da gre za državni praznik ob združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Postalo me je sram, da se nisem mogel spomniti za Slovenijo tako usodnega dogodka. Pri tem ne gre za to, da ne bi ničesar vedel o tem, le v spominu mi ni ostal datum tega pomembnega in pogumnega dejanja.

Da bi se odkupil sam sebi, sem se odločil, da si kljub drugim načrtom proslavo ogledam. Državne proslave si po navadi ogledam, pa ne zaradi govorov, temveč zaradi kulturnega programa, ki je pač za proslavo nujen. Videl sem že veliko proslav, nekatere bolj posrečene, druge manj. Posebno delikatne so proslave, ki hočejo biti drugačne in odstopati od klasičnih proslav z recitali, plesnimi vložki, odpetimi znanimi pesmimi in videoprojekcijami.

V zadnjem času se večina režiserjev odloča za varnejšo izvedbo, bolj klasičen način, in se s tem izogne pogromu javnosti. Proslava v Beltincih je sledila klasičnemu vzorcu, s čimer ni nič narobe. Tudi nastopi umetnikov, po rodu iz Prekmurja, so sodili v koncept. Ni šlo brez prekmurske himne Vsi so venci vejli, ki na svoj način odseva značaj prekmurskih ljudi in jih tako lepo opisujejo Miško Kranjec, Dušan Šarotar, Feri Lainšček........

© Dnevnik