Drama Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje, ki je po praizvedbi na Broadwayu v režiji Elie Kazana in znameniti filmski adaptaciji (prav tako v Kazanovi režiji) z Vivien Leigh, Marlonom Brandom, Kim Hunter in Karlom Maldenom postala kanonično delo ameriške dramatike 20. stoletja, za katero je Williams leta 1948 prejel Pulitzerjevo nagrado, ni zgolj psihološka študija kompleksnih razmerij med Blanche DuBois, Stanleyjem Kowalskim in Stello, temveč odrska uprizoritev razpok v simbolnem redu oziroma nekakšna gledališko estetizirana razgrnitev »strukture« poželenja, ki v lacanovskem smislu nikoli ni usmerjeno k dosegljivemu objektu, temveč k manku, ki subjekt šele konstituira, razčlenjuje predstavo v gledališkem listu Benjamin Virc.

V novem celovečernem baletu ne pripovedujejo zgolj znane Williamsove drame, temveč razčlenjujejo njen notranji utrip. Foto: Tiberiu Marta

Notranji utrip karakterjev

Virc nadalje ugotavlja, da v novem celovečernem baletu Valentina Turcu ne pripoveduje zgolj znane Williamsove drame, temveč razčlenjuje njen notranji utrip. Rezultat ni priredba, temveč spust v notranjo arhitekturo Blanche DuBois – v željo kot ranljivost in iluzijo kot način preživetja. Ko Blanche prispe k svoji sestri Stelli, stopi v svet, ki ga vodi nagon. Stanley vlada z živalsko gotovostjo. Blanche ga vznemiri. Med njima ne vzplamti le sovraštvo, temveč tudi magnetna privlačnost.

Koreografinja Valentina Turcu vsako razmerje prevede v telesni jezik. Stella izbere telo, Blanche izbere iluzijo. Mitch ponuja nežnost, a ne zdrži resnice. Steve in Eunice utelešata krog nasilja in sprave, kjer je nasilje normalizirano, preživetje pa zahteva molk. Medtem ko spomin na mrtvega Allana predstavlja nepopravljivi trenutek izgubljene nedolžnosti oziroma razpoko v Blanchinem čustvenem svetu. Turcujeva ne postavlja vprašanja, ali je Blanche kriva ali nedolžna, se pa sprašuje, kaj se zgodi, ko družba ne prenese kompleksnosti.

Baletna zgodba Tramvaj Poželenje se začne v razgretem vzdušju nočnega kluba, kjer se razposajeno zabava druščina mladih. Med njimi sta tudi zapeljiva Blanche DuBois (vlogo bo na premieri plesala Asami Nakašima) in njen šarmanten, a čustveno občutljiv zaročenec Allan Grey (interpretiral ga bo Juja Omaki). Foto: Tiberiu Marta

Baletna uprizoritev predstavlja novi sodobni val neoklasičnega narativnega baleta. Koreografinja od plesalcev zahteva, da naselijo psihološko jedro svojih likov, da gib izhaja iz notranjega impulza in ne iz dekorativne forme. V tem smislu njena koreografija drame ne ilustrira, temveč jo uteleša, še ugotavlja Virc. Glasbeno dramaturgijo, libreto in glasbeni koncept je pripravila režiserka in koreografinja sama, pri tem pa uporabila zvočno poetiko skladatelja in pianista Maxa Richterja (ki v torek prvič prihaja v Slovenijo, v Cankarjev dom v Ljubljano); glasba deluje kot izrazito učinkovit sopripovedovalec baletne zgodbe.

Scenografija je delo Marka Japlja, kostume je zasnoval Alan Hranitelj, oblikovalec svetlobe pa bo Aleksandar Čavlek. Asistenta koreografinje sta Alenka Ribič in Sytze Jan Luske, asistent scenografa Lin Japelj, asistentka kostumografa Ana Janc. Po premieri bo balet na sporedu še 8., 10., 12., 13. in 14. marca, nato se seli v Atene, kjer bo grško premiero doživel v začetku poletja.

Interpretacije baletnih vlog

Baletna zgodba Tramvaj Poželenje se začne v razgretem vzdušju nočnega kluba, kjer se razposajeno zabava druščina mladih. Med njimi sta tudi zapeljiva Blanche DuBois (vlogo bo na premieri plesala Asami Nakašima) in njen šarmanten, a čustveno občutljiv zaročenec Allan Grey (interpretiral ga bo Juja Omaki). Navidezna idila se razblini, ko na dan privre skrivnost, ki jo Blanche odkrije o Allanu. Zapusti ga, pretreseni Allan pa si obupan vzame življenje, kar v trenutku prekine sproščeno zabavo. Med baletnimi solisti so še Catarina de Meneses (Stella), Tamás Darai (Stanley), Ionut Dinita (Mitch), Davide Buffone (Steve), Beatrice Bartolomei (Eunice), Christopher Thompson (Boksar), Olesja Hartmann (Flamingo) ter drugi.

© Dnevnik