Novinarji potrebujejo kombinacijo prilagojenih tehničnih znanj, specializiranih orodij za preverjanje izvora in avtentičnosti vsebin, podkrepljenih z umetno inteligenco, ter predvsem uredniško kulturo, ki daje prednost točnosti pred hitrostjo in kreativnosti pred hipnostjo. Iskanje ustreznih odgovorov na globoke ponaredke je oteženo tudi zato, ker morajo, kot ugotavljate, novinarji držati korak z družbenimi omrežji. Rezultat je prilagajanje novinarstva komercialnim omrežjem, in sicer na račun svojih javnih zavez.

V želji nagovarjati razpršeno pozornost ljudi se novinarstvo preusmerja na družbena omrežja, kjer se skupaj s politiki, interesnimi skupinami in vplivneži prilagaja logiki samopromocije, čustvene angažiranosti in algoritemskega kuriranja. V takšnem okolju se vsebine vrednotijo predvsem po tem, ali vzbudijo odziv in kakšen doseg imajo, ne pa po tem, ali prispevajo k boljšemu razumevanju skupnih zadev in boljšemu pogovoru med ljudmi.

Poseben problem so pred volitvami tudi v Sloveniji postali vplivneži, ki na svojih podkastih brez ustrezne vsebinske priprave gostijo glavne politike v državi – ne postavljajo jim zahtevnih vprašanj in ne kličejo jih k odgovornosti, dajejo jim čas in prostor za zamegljevanje, izmikanje, promocijo, tudi potvarjanje. Na družbenih omrežjih so praviloma krajši odlomki vplivnežev pomešani z resnim novinarstvom, zabavo, oglasi in nesmisli vseh vrst, ki se na mobilnih zaslonih pojavljajo brez konteksta, brez ustreznega preverjanja in brez odgovornosti, pri čemer algoritmi nagrajujejo tiste vsebine, ki razdvajajo, šokirajo ali potrjujejo obstoječa prepričanja.

© Dnevnik