Mir nikoli ne pride kot popolna rešitev |
V nekem pogovoru ste dejali, da ne verjamete piscem, ki trdijo, da jih zgodbe najdejo same od sebe, vendar je pri romanu Apeirogon, ki skozi prepletene fragmente pripoveduje resnično zgodbo Izraelca Ramija Elhanana in Palestinca Basama Aramina, povezanih z izgubo hčera in skupnim prizadevanjem za mir, zgodba dejansko našla vas. Kako vas je torej našla?
O Izraelu in Palestini sprva nisem vedel skoraj ničesar. Tema me je sicer zanimala, a se mi je zdela kot nekaj, česar se kot pisatelj ne morem lotiti – prevelika, preveč zapletena in pretežka. Potem sem odšel tja s svojo neprofitno organizacijo Narrative 4, ki se ukvarja s pripovedovanjem zgodb med mladimi. Leta 2015 sem želel preveriti, ali je takšen pristop sploh mogoč tudi v tem prostoru. Med bivanjem tam sem začel spoznavati ljudi, njihove zgodbe, njihova vsakdanja življenja. Ko sem se vrnil v New York, sem si rekel, da bi rad o tem nekaj napisal. A vsi poskusi so bili zgrešeni, izmišljal sem si zgodbe, v prostor umeščal izmišljene like, celo irske protagoniste, vendar nič ni delovalo. Bilo je umetno, prazno.
Prelomni trenutek je prišel, ko me je prijateljica vprašala, o čem si v resnici želim pisati. Takrat sem prvič jasno izrekel, da bi rad pisal o dveh ljudeh, ki sem ju tam spoznal – o Ramiju in Basamu. A hkrati sem imel občutek, da tega ne smem: nisem iz tega prostora, ne pripadam nobeni od teh skupnosti. Ko sem tako premleval in diskutiral s kolegi, mi je neka prijateljica rekla nekaj zelo preprostega: če je to zgodba, ki jo želiš povedati, jo pač povej.
Zato sem Ramija in Basama poklical in ju vprašal za dovoljenje. Jasno sem jima povedal, da sem romanopisec in da pomeni pisanje tudi izmišljanje. Njun odgovor pa je bil ključen: če lahko ujamem vsaj majhen delček njune bolečine, bo to dovolj. Takrat sem razumel, da ne gre več za to, ali sem si zgodbo izbral jaz. Zgodba je že bila tam, v njunih življenjih, v tem, kar sem videl in doživel, in me je v resnici dohitela. Zato pravim, da me je našla. Ne zato, ker bi verjel v kakšno mistiko, ampak zato, ker sem šele pozneje spoznal, da sem že ves čas bil del te zgodbe.
Če si pisatelj, moraš pisati. Lahko nam vzamejo knjige, lahko nam vzamejo platforme, lahko izginejo tudi fizične oblike pripovedovanja. A nečesa nam ne morejo vzeti: zgodbe.
Na neki način ste........