Poleg vsakodnevne merice terana naj vam priznam še eno temno plat svoje osebnosti. Odvisnost od pravkar omenjene pameti, čeprav na srečo samo na enem področju, in še to kar pod nadzorom. Šah. Včasih, ko je bila pamet še počasna in smo na stare računalnike nalagali nekakšne programe na kasetah, sem znal čakati na njene poteze do ranega jutra. Danes te skrbi ni več. Igra kot blisk. A naj takoj odpravim kakšne napačne predstave o svojem šahovskem ratingu. Sem prepričljivo šibek igralec z velikim veseljem, podobno kot imajo nekateri veselje do posluha, kot zviška porečejo pravi pevci onim, ki le radi vpijejo na ves glas, ne v posebno veselje okolici. Če jaz zamižim, kot včasih zamižijo tisti pravi šahisti, ki igrajo na slepo celo z več nasprotniki hkrati, ne vidim ničesar. Glava je popolnoma prazna, ni šahovnice, še manj figur, vse to pa je po besedah našega največjega šahista vseh časov, dr. Milana Vidmarja, prepričljiv dokaz, da je šahiranje zame popolna izguba časa, enako za moje nasprotnike.

Ampak. Ko odigram pet ali šest partij, ki jih seveda izgubim, v naslednji nepričakovano zmagam. In prav ta zmaga daje voljo in energijo za nadaljnje spopade, ki potekajo po podobnem vzorcu. V tem prepoznam redko in cenjeno vrlino........

© Dnevnik