Prilika pa ni priložnost, ampak meni ljuba stara beseda za prispodobo oziroma opis dogodka. Ker vem, da ne dvomite o moji resnicoljubnosti, vam opišem, zakaj sem teden dni preživel na bolniški. Celo kot upokojenec.

Začelo se je rahlo šepajoče, potem pa je prst na nogi iz neznanega razloga postajal vse bolj rdeč in zatečen. Spomnil sem se na hvalnico, da določene snovi »utopijo vse skrbi«. Štiri dni sem vestno utapljal ta delček telesa v domače žganje, a prvič v mnogih desetletjih dobrih izkušenj s tovrstno medicino to pot ni bilo učinka. Je pa dišalo okoli mene in med hojo po cesti sem sprejemal razumevajoče poglede kraljev ulice.

Peti dan popoldne sem se odločil za obisk svoje zdravnice, mlade gospe blagega pristopa, točno takega, kakršnega potrebujem. Za uvod se mi je zdelo primerno, da jo najprej jaz povprašam po počutju. Namenila mi je rahlo otožen pogled. Razumel sem, da ji ni lahko, če mora tratiti čas še s pacientom, polnim domnevnega sočutja. Res se redko vidiva, kar je dobro, je rekla, a tudi brez vas mi ne manjka dela. Druge tegobe je zadržala zase. Ko sem razložil domačo terapijo, je prijazno pokimala. Pogled na mojo nogo pa jo je zresnil. Kirurgija takoj jutri zjutraj, je rekla z nežnim glasom v upanju, da me ne bo treba ob novici........

© Dnevnik