Upesnitev globoke bivanjske pretresenosti |
V njem lirski jaz na pragu odraslosti brska po svoji nedavni (še otroški) preteklosti, se na različne načine spopada z zapletenim odraščanjem in pri tem zori v nova spoznanja ter zlasti pomiritev z nujnostmi minljivega življenja: »Najbolj hvaležna sem za stvari, ki sem jih izgubila.«
Zbirka je organizirana v tri sklope, ki orisujejo proces upočasnjenega dihanja, 1. Vdih, 2. Štej do deset, 3. Izdihne, in pesmi dobro povežejo v celoto, predvsem pa nakazujejo na nesamoumevnost diha, obstoja, na deavtomatizacijo bivanja. Ta elementarnost sicer lahkotnejši plašč pesmi obarva s temnejšimi, bolj resnimi toni.
V pesmih do zadnjega vztraja pogumna iskrenost, v kateri se razgali kompleksno doživljanje mladega človeka, kasneje pa tudi nujnost pomiritve s svetom, pristanka.
Vdih prinaša predvsem pesmi spominjanja, potapljanja v neko preteklo ali vzporedno resničnost, domišljijo. Otroštvo se tu razkrije kot neskončen spominski prostor, katerega ambivalentnost je posrečeno zaobjeta v........