Slovenske teniške igralke so imele minuli teden izjemno priložnost, da se še drugič v zgodovini uvrstijo na zaključni turnir osmih najboljših reprezentanc tekmovanja za pokal Billie Jean King in si zagotovijo dobrodošlih 425.000 evrov nagrade, ki bi se ob vsaki nadaljnji zmagi povečevala vse do 1,7 milijona evrov za osvojitev dragocene lovorike. Čeprav ima Španija kot petkratna zmagovalka tekmovanja in trenutno peta najmočnejša ženska ekipa sveta precej večji ugled (Slovenija je na 18. mestu svetovne lestvice), so se zaradi odsotnosti treh najboljših španskih igralk Slovenke nepričakovano znašle v vlogi favoritinj. A na portoroškem igrišču jim je nazadnje zmanjkalo nekaj sreče in tudi kakšna bolj posrečena odločitev.

»Šport je sestavljen iz zmag in porazov. Dale smo vse od sebe, podpiramo se do konca, naslednjič se nam bo izšlo drugače,« kljub poškodbi ostaja optimistična Tamara Zidanšek.

Največja nesreča je bila poškodba najbolj izkušene Tamare Zidanšek, ki je bila zadnje tedne v odlični formi, a je zaradi grdega zvina gležnja na ne najbolj utrjenem igrišču morala predati dvoboj na začetku odločilnega niza proti Kaitlin Quevedo. Ta je bila po odpovedi Cristine Bucsa (31. na svetu), Jessice Bouzas Maneiro (47.) in Paule Badosa (nekoč celo druge na svetu, po razhodu s Stefanom Cicipasom in poškodbi pa na robu stoterice) s 127. mestom, le mesto pred Zidanškovo, celo najviše uvrščena španska predstavnica. Naša najvišje uvrščena igralka Veronika Erjavec (99.) je potem izenačila s pričakovano zmago proti Leyre Romero (175.), novo presenečenje pa je sledilo na tekmi dvojic, ko je namesto napovedane Kaje Juvan (105.) v dvojici z Niko Radišić zaigrala Erjavčeva, ki jo je nov dvoboj posameznic čakal že pol ure po porazu v igri dvojic, v kateri sta proti še manj znanima španskima tekmicama Alioni Bolsovi in Sari Sorribes Tormo zapravili kar nekaj priložnosti za osvojitev prvega niza. Psihično in fizično vidno izčrpana 26-letna Idrijčanka nato v odločilni igri posameznic po zapravljenem vodstvu s 5:2 v prvem nizu ni več našla dovolj moči za nov preobrat. Španija bo tako septembra na Kitajskem v verjetno močnejši postavi nastopala na finalnem turnirju skupaj z Ukrajino, Kazahstanom, Italijo, Češko, Veliko Britaniji, Kitajsko in Belgijo, Sloveniji pa se je izmuznila priložnost, da bi ji to znova uspelo tri leta po daleč največjem uspehu, ko se je v Sevilli uvrstila celo v polfinale tega tekmovanja. Namesto tega jo novembra čaka boj za obstanek v svetovni skupini.

»Razočaranje je hudo. Imam občutek, da sem na cedilu pustila ogromno ljudi. Ni bilo enostavno odigrati treh dvobojev v tako kratkem času. Za mano je res naporen in čustven dan. Imela sem veliko priložnosti na obeh tekmah, predvsem v obeh prvih nizih. Moram priznati, da mi je na koncu zmanjkalo moči. Vsega je bilo preprosto preveč, noge niso zdržale,« je po porazu v solzah razlagala Veronika Erjavec, ki je sicer prikazala obilo lepih potez in požrtvovalnosti ter res dala vse od sebe. Več dvomov in ugibanj je bilo med poznavalci o odločitvi, da je morala odigrati kar tri dvoboje zapored.

»Nesrečni splet okoliščin je ključno vplival na razplet. Ne moreš predvideti, da se bo najizkušenejša igralka, ki je bila odlično pripravljena, poškodovala že na prvi tekmi. To je vplivalo na vso reprezentanco, vključno z našo prvo igralko, ki se je oba dneva znašla pod hudim psihičnim in fizičnim pritiskom, saj je morala odigrati kar tri zaporedne dvoboje. V petek nas je vrnila v igro, v dvojicah sta bili blizu, v zaključku tretjega dvoboja pa ji je enostavno zmanjkalo energije. Vseeno stojim za svojo odločitvijo,« vsega vseeno ni razjasnila kapetanka Maša Zec Peškirič, ki ni podrobneje razlagala, zakaj tako kot španska kapetanka Carla Suarez Navarro, nekoč šesta igralka sveta, v dvojicah ni dala priložnosti še kakšni igralki, ki jih je imela tokrat na voljo. »Šport je sestavljen iz zmag in porazov. Dale smo vse od sebe, podpiramo se do konca, naslednjič se nam bo izšlo drugače,« kljub rupturi vezi v gležnju ostaja optimistična Tamara Zidanšek.

Svoje priložnosti, da se spet povzpne na prvo mesto svetovne lestvice, pa ni izpustil Italijan Jannik Sinner, ki je v finalu turnirja serije 1000 v Monte Carlu premagal doslej vodilnega Španca Carlosa Alcaraza. To je bil za 24-letnega Italijana sploh prvi osvojeni večji turnir na pesku in njegova že četrta zaporedna zmaga na turnirjih serije masters po lanskem dvoranskem Parizu in letošnjih Indian Wellsu in Miamiju. Štiri zaporedne zmage na takih turnirjih, največjih po štirih grand slamih, sta pred njim nanizala le Novak Đoković in Rafael Nadal. Sinnerju od devetih tovrstnih turnirjev manjkata le še Rim in Madrid, ki bo njegov naslednji turnir. Ker ta teden v Barceloni ne nastopa, bi se Španec z morebitno zmago lahko že po tednu dni spet zavihtel na prvo mesto. Na njem je doslej preživel 66 tednov, prav toliko kot prej Italijan, ki je zdaj dodal še svoj 67. teden.

Italijan Jannik Sinner je dosegel svojo prvo veliko zmago na pesku in se po 66 tednih spet povzpel na prvo mesto na svetovni lestvici. / Foto: Manon Cruz

»Številka ena mi veliko pomeni, še več pa, da sem osvojil svojo prvo veliko trofejo na pesku,« je povedal nekdaj obetavni alpski smučar, ki je letos kot prvi po Đokoviću leta 2015 osvojil prve tri masters turnirje v sezoni. Dve leti mlajši Španec, ki je pred tem na pesku zmagal v 17 zaporednih dvobojih vse od lanskega Rima, v neposrednih dvobojih dveh največjih tekmecev nove teniške dobe zdaj vodi z desetimi zmagami proti sedmim.

Od slovenskih teniških igralcev, ki so precej nižje uvrščeni od najboljših slovenskih teniških igralk, je na najnovejši lestvici najvišje uvrščen Bor Artnak na 437. mestu. Med tisoč najboljšimi igralci sta le še Filip Jeff Planinšek na 555. in Žiga Šeško na 996. mestu. 

© Dnevnik