Najbrž tu ni enoznačnega odgovora. Včasih smo v stanju, ko nam gre vse dobro in smo zadovoljni sami s sabo ter svetom okoli sebe. Takrat je lepo, uživamo, pozabimo na težave, ki so nekje daleč, ki morda tarejo druge. In z olajšanjem ugotovimo, da niso naše. Mogoče po lastni zaslugi, morda pa smo imeli le srečo, da nas ni nekaj oplazilo in nas vrglo iz ravnotežja, kot je to druge, ki potem opletajo v reki življenja, ki nas poriva naprej.

Človekova osebna rast najbrž ne izvira iz ravnotežja in sreče, ampak bolj iz našega nezadovoljstva, ki se ga skušamo........

© Dnevnik