V službo se, če je le mogoče, vozim s kolesom. Pot traja dobre pol ure. Včasih se zgodi, da mi je kar malo odveč. Pa se takrat opomnim, da je tudi pot del mojega življenja. Škoda bi bilo, da čas, ki ga porabim zanjo, mine kar tako, da si sam pokvarim tiste pol ure poganjanja pedalov. Imej kaj od tega, si rečem, to je pol ure tvojega življenja, vendar! Ali bi vi vsak dan, no, ne čisto vsak dan, a vendar precej pogosto, žrtvovali pol ure svojega življenja kar tako, brez smisla, ga odstopili? Čez........