V službo se, če je le mogoče, vozim s kolesom. Pot traja dobre pol ure. Včasih se zgodi, da mi je kar malo odveč. Pa se takrat opomnim, da je tudi pot del mojega življenja. Škoda bi bilo, da čas, ki ga porabim zanjo, mine kar tako, da si sam pokvarim tiste pol ure poganjanja pedalov. Imej kaj od tega, si rečem, to je pol ure tvojega življenja, vendar! Ali bi vi vsak dan, no, ne čisto vsak dan, a vendar precej pogosto, žrtvovali pol ure svojega življenja kar tako, brez smisla, ga odstopili? Čez leto se nabere! Jaz ne bi. Zato si vsakič, ko se zalotim, da pot začnem občutiti kot nekaj rutinskega, nekaj, kar pač mora miniti, ne da bi se tega sploh zavedal, rečem, hej, ne meči življenja po nemarnem vstran.

Seveda nismo vedno enako razpoloženi. Včasih nas zamorijo skrbi, drugič smo morda zaspani, utrujeni ali pa bi res radi čim prej prišli na cilj, ker nas tam čaka nekaj prijetnega, lepega in smo nestrpni. A če pomislimo, tisti čas, ki ga potrebujemo do tja, v mojem primeru tiste dobre pol ure, pač mora miniti, ne moremo ga preskočiti, je navsezadnje nujno zlo, čeprav dejansko ni, razen če si ga sami takega naredimo. In zakaj bi si sami kvarili delčke svojega življenja, ali ni predragoceno za to? Moja pot v službo ni nič posebnega. Najprej skozi naselje, nato ob železnici kar nekaj časa po robu polj in vrst drevja – ni slabo. No, potem pa seveda mestna vožnja, na srečo ne ves čas ob najbolj prometnih cestah. Zjutraj včasih naletim na lep sončni vzhod. Ali pasove megle, ki lahko delujejo prav čarobno. Ali pa frustrirajoče zateženo sivo, ko vem, da bo sivina večji del dneva.

Naj se jezim? Na koga? Videvam smeti ob poti, vdihujem izpušne pline. Grozno? Morda, a kaj ko sem tudi jaz voznik avtomobila in bilo bi res dvolično, če bi bentil nad avtomobili, ki me prehitevajo in mi kvarijo zrak. Ja, lahko bi jih bilo manj, a za zdaj je tako. Naj mi to pokvari mojo Pot? Ne, ne bom si tega dovolil. Bom pa enkrat šel in vsaj na delu te poti pobral smeti, ki so bile nekaterim tako odveč.