Voda na mikroravni ne pozna suše, niti poplav, je le kemijska snov. V našem »otipljivem« makrosvetu pa je vse kaj drugega. Je deroča in uničujoča vodna sila, je blagodejen dež, ki nam zaliva polja in vrtove, je sredstvo za gašenje žeje, v njej plavamo, je nekaj, kar občudujemo, ko v slapu pada čez skalni skok. In je dobrina, s katero se da odlično zaslužiti. Je nekaj, kar je bilo in je ponekod še vedno na razpolago, kadar jo potrebujemo. Samo jemljemo jo iz narave, skoraj tako samoumevno kot zrak. Seveda, dokler je neke dobrine dovolj za vse, se nihče ne sprašuje, koliko je je nekdo porabil in za kaj. Samo........

© Dnevnik