Delovanje po ustaljenih tirnicah ni več možno, ugotavljajo v Parizu in Berlinu. In pri tem niso osamljeni. Nemški gospodarski minister Lars Klingbeil in njegov francoski kolega Roland Lescure sta oživila idejo o Evropi dveh hitrosti, ki je v preteklosti vedno naletela na negativne odzive pri delu članic EU, saj so se bale, da bi postale manj pomembne članice.

Dejansko je bila Evropa dveh hitrosti vedno dejstvo, saj so denimo pri oblikovanju evra in njegovem kasnejšem prevzemanju, sodelovale zgolj tiste, ki so bile sposobne in pripravljene izpolniti stroge javnofinančne kriterije. Podobno je z vidika prevzemanja vladavine prava in varnostnih standardov veljalo tudi za članice schengenskega območja, čeprav je vsaj zadnje zavlačevanje s sprejemanjem Bolgarije in Romunije pokazalo, kako zelo politično je to vprašanje in je lahko – podobno kot vključevanje novih članic EU – pogosto predmet pogojevanja.

Kot je razvidno iz novega skupnega nemško-francoskega predloga, bi bil namen šesterice držav evropskega jedra (Nemčija, Francija, Italija, Španija, Nizozemska in Poljska) spodbujati sprejemanja zastalih evropskih projektov, ki so postali talec soglasnemu odločanju v EU. »Kot šest največjih........

© Dnevnik