Petek je dan za pisanje kolumne in tistega dne sem bil nekaj jezen zaradi odvoza smeti v mestu. Videl sem, da je srce mesta, v katerem živim, dobesedno umazano, da komunalno podjetje ne opravlja dobro svojega dela. Na nalogo, ki sem jo želel opraviti, sem se pripravil kot pravi novinar. Vzel sem svoj ipad in z nekaj malega znanja iz kompozicije fotografije, ki sem ga napaberkoval, ko sem delal z desetinami fotografov – med katerimi jih je bila vsaj polovica velemojstrov svojega poklica – sem hotel posneti serijo fotografij na krajih, kjer sem našel smeti, čeprav za to niso predvideni. Nameraval sem jih objaviti na družbenih omrežjih, ob kratkem spremnem besedilu. To je bil dan pred lokalnimi volitvami v Bosni in Hercegovini in prepričan sem bil, da je edini pametni način, da se vpliva na volilce, ta, da se vsem nam sugerira, da moramo glasovati za tistega, ki bo očistil mesto.

Medtem so začele prihajati strašne novice iz Jablanice in akcija dvigovanja zavesti o mestni čistoči je postala nepomembna. Preprosto ne bi bilo spodobno kazati s prstom na to, medtem ko je ljudi in njihovo premoženje narasla voda nosila v smrt. Ko je stvar dobila katastrofalne razsežnosti, sem se spomnil, da sem samo dva tedna pred tem poklical prijatelja na Češko in se pozanimal, ali so vsi njegovi na varnem –........

© Dnevnik