Morda naslednjo šalo poznate, a je dobra in jo je treba ponovno povedati: »Mujo, kaj bi storil, če se jutri začne tretja svetovna vojna.«

»Ja, kaj? Ženo pod roko, otroke v avto, pa – v Nemčijo.«

Raven zaupanja, ki ga imajo tukajšnji narodi do bundes republike, je stvar zgodovinske kontinuitete. Ko se je v času Jugoslavije odhajalo na delo v druge države, skoraj ni bilo dileme o tem, kam naj se gre. Večina ljudi iz (našega dela) Sredozemlja je pristala v Nemčiji, manjši del pa v Franciji, Belgiji in Avstriji. Džentelmenski sporazum Josipa Broza - Tita in Willyja Brandta je bil potrjen leta 1973 z obiskom nemškega kanclerja v Jugoslaviji, kjer je bil, kot trdijo zgodovinski viri, začrtan načrt prihodnosti Nemčije, pa tudi varnosti Jugoslavije. Brandt je v spominih zapisal, da je za jugoslovanski narod »dar usode, da je v letih največjih nevarnosti imela takšnega voditelja«. In da predsednika Tita vidi kot eno najbolj markantnih osebnosti našega časa, posebno pa ceni njegov »pogum in državniško modrost«.

Raven zaupanja, ki ga imajo tukajšnji narodi do bundes republike, je stvar zgodovinske kontinuitete. Ko se je v času Jugoslavije odhajalo na delo v druge države, skoraj ni bilo dileme o tem, kam naj se gre.

Že glede naslednjega kanclerja (če ne štejemo Brandtovega namestnika, ki je........

© Dnevnik