Film so predvajali v istem programu kot Čovjek koji nije mogao šutjeti (Človek, ki ni mogel molčati), kratki film, nagrajen z zlato palmo v Cannesu, deloma plod tudi slovenske koprodukcije. Scenarij, zasnovan na resničnem dogodku, se dogaja v Štrpcih, v vasi v vzhodni Bosni, skozi katero gre manjši del proge Beograd–Bar med Srbijo in Črno goro. 27. septembra 1993 je enota Vojske Republike Srbske z imenom Osvetnici (Maščevalci) pod vodstvom policista Milana Lukića vstopila na vlak in legitimirala več sto potnikov, ki so se peljali s severa na jug. Epilog državnega umora je bil dvajset mrtvih državljanov Zvezne republike Jugoslavije: vsem je bilo skupno, da niso bili Srbi. Osemnajst jih je imelo bošnjaška imena in priimke, eden hrvaško – gre za Tomija Buzova, upokojenega stotnika JLA, ki je šel, da bo ironija cele zgodbe toliko večja, obiskat sina, ki je služil v Vojski Jugoslavije. Dvajseti človek, ki se ni vrnil, je bil temnopolta oseba, državljan neke afriške države, za katerega nihče ni vedel, kako se je znašel tam. Pozneje pa se z njim tudi nihče ni veliko ukvarjal.

Pripadniki enote, ki so vstopili na vlak, so imeli eno samo nalogo. Da izberejo ljudi z muslimanskim imenom in jih odpeljejo z vlaka. Na hrbtni strani vozovnic so bili napisani njihovi priimki, kar so bili pravzaprav mrliški listi. Kapetan Buzov je nasprotoval spraševanju ljudi: »Katero........

© Dnevnik