We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Moderni boj na požiralniku

3 0 0
12.07.2018

"Zagledam se po kosih. Preteklost in prihodnost se razgrneta v otipljivo sliko, vse imam pred sabo, telo, ki je verjelo, da je narejeno za pripovedovanje, in vendar, kaj bo pripovedovalo? Komu? /.../ Sredi pljučne votline zagledam utrip, kužno zamero, razločno in jasno: onegavljeno telo, kaj boš pripovedovalo? Komu? Črke ti gnijejo v želodcu od nuje, da bi se izpisale, misli ti bezljajo po njivi kot razmetane spake, besede ti tečejo iz nosa v zamazane robčke, medtem ko ti? Ah, koplji, njivo, koplji, njivo! Kako boš ta žnoder besed še kdaj postavila v vrsto? Otresem z glavo in skušam prevrteti film nazaj, pa naprej, pa nazaj, pa naprej, v zamegljenih podobah skušam razločiti drevesa od gozda, smreke delajo ššš, veter zavija uuu, kakšna napaka, kakšen nesporazum! Nazaj!"

To raztelešanje, ta boleča uzrtja telesa, ki se sprašuje, kako naj spod prstov prihaja literatura, ko pa mu polzi med prsti presušena, nerodovitna, uničena zemlja, sem si kot eno najlepših in najbolj bolečih v romanu Primerljivi hektarji izpisala ob prvem branju, ob včerajšnjem zapisovanju tega poročila ob branju pa ga je priklicalo žalostno naključje, nekrolog za pesnico Ančko Šumenjak in njen stavek: "Dolge ure sem udarjala po suhih kepah prsti, nenadoma pa si zaželiš, da bi lahko to v tistem trenutku komu razodel, kar se ti nabira v mislih."

Zakaj nas ta sodobna ponovitev motiva (drugačen, kompleksnejši, pa vendar v osnovi podoben) tako preseneti? Slovenska literatura že dolgo ne pozna več motike. (Veličastna in........

© Večer