We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Svetovljanski volk samotar

16 3 62
24.03.2018

Nagrade smo doslej pogrešali v njegovem bohotnem opusu, mariborske, slovenske. No, Glazerjeve od tega tedna ne pogrešamo več. Uteleša tisto pogosto protislovje: bil je zmeraj zaželen slikar med publiko, radi so ga kupovali, kar pa je bila očitno medvedja usluga vsakokratnim odločevalcem o nagradah. Letošnji osrednji Glazerjev lavreat, akademski slikar specialist Ludvik Pandur je volk samotar, nikoli ni cvetel v kolektivih, čeprav je silno empatičen, srčen in komunikativen. Užitek je z njim v stiku, o čemerkoli zna diskutirati - tehtno, strastno, pa naj bo muzika, literatura, ples. Nekaj polihistorskega je v njem. Svetovljan je. Tako, kot je on pripovedoval o svojih popotovanjih po Španiji, Italiji, ZDA, zna malokdo. Sinestetično, scela je vpijal vsa ta okolja in jih odtisnil v svoje bogato slikarstvo.

Z Mariborom sta si od nekdaj blizu. Na podelitvi Glazerjeve nagrade za življenjski opus v Minoritih se je zahvalil svojemu mestu in Mariborčanom za zaupanje. Ni bil le priložnostni kurtoazni poklon. Rojen je bil v Slovenj Gradcu. Družina se je, ko je imel dve leti, preselila z Raven v Maribor. Prvi Ludvikov atelje je bil v Mestnem parku, med divjimi kostanji, blizu današnjih študentskih domov. "Rekel sem mami, da je tisto moj atelje, in si na deblo drevesa pritrdil risalni list. Užival sem, ko me je oče kot predsednik mariborskega pododbora likovnih umetnikov predstavil takratnim znamenitim slikarjem in kiparjem. Sprehajala sva se po mestu, kjer sem doživljal stare fasade, občudoval grajske sobane, poslikane strope, in vse to se je v meni nabiralo in skladiščilo, v mojih risbah so se začeli pojavljati kralji Matjaži,........

© Večer