We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Plečnikova šola je odpirala vrata

13 1 11
10.04.2018

Muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani dr. Bogo Zupančič je avtor sedmih monografij o zgodovini slovenske arhitekture. Njegova zadnja knjiga, ki sta jo izdala Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter KUD Polis, je pomemben prispevek k raziskavam slovenske arhitekture 20. stoletja.

Veliko število Plečnikovih študentov je odšlo v tridesetih letih preteklega stoletja v Pariz, bili so torej v toku dogajanja in o tipičnem slovenskem zamudništvu nikakor ne moremo govoriti, vsaj ko gre za arhitekturna znanja?

"O zamudništvu nikakor ne moremo govoriti! Naši arhitekti so bili v Parizu sredi svetovnega dogajanja. Kraljevina Jugoslavija ni bila idealna država, Ljubljana se ni izgrajevala z denarjem iz Beograda, ampak s skromnimi sredstvi mestne občine in civilne družbe. Pa je kljub temu nastala Plečnikova Ljubljana, ljubljanski Nebotičnik, kar 20 odstotkov Plečnikovih študentov je šlo na študij v Pariz in še bi lahko našteval. Kot takratni enoinpolmilijonski narod smo (bili) res izjemni v vseh ozirih, škoda je samo, ker smo (tudi danes) preveč razklani, namesto da bi bili povezani, z gorečnostjo."

Med vsemi jugoslovanskimi arhitekti, ki so v času pred drugo svetovno vojno delali v Le Corbusierovem ateljeju na Rue de Sèvres 35, je bilo največ slovenskih, kar deset od sedemnajstih, med njimi je bila večina Plečnikovih študentov, sedem od desetih. Pri Le Corbusieru je pred drugo svetovno vojno – če izvzamemo švicarske, francoske in arhitekte iz ZDA – delalo največ slovenskih arhitektov, kar je v svetovnem merilu svojevrsten fenomen.

"Nedvomno smo lahko na to ponosni. Tudi mene je to dejstvo presenetilo. Številke včasih tudi kaj povedo. Arhitekti so bili različno dolgo v ateljeju, imeli takšen ali drugačen stik z Le Corbusierom in tudi vlogo. Umetnostni in arhitekturni zgodovinarji se navadno ukvarjajo samo s posameznimi arhitekti. V knjigi so prepletene življenjske poti heterogene skupine mladih arhitektov, ki jih povezujeta dve veliki osebnosti. V obdobju od 1925. do 1940. so različno doživljali in izkoristili pariško izkušnjo, vsi pa so se vrnili domov."

Slovenci so se v pariškem ateljeju izkazali z delovno etiko in izjemnimi risarskimi sposobnostmi, kar je pomenilo utiranje terena za nove in nove prihajajoče.

"Večina mladih arhitektov iz vseh........

© Večer