We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Oto Rimele: Svetlobo ustvarjam, ne upodabljam

17 0 68
12.06.2018

Ko greva v Kibeli skozi njegovo razstavo Anomalije, ki bo na ogled do 6. julija, najprej preseneti inovativno spremenjeno razstavišče, ki deluje kot mentalni ambient, ponujajoč dva svetova: enega naravnega, osvetljenega z naravno svetlobo, drugega arkadnega zatemnjenega, ki ga osvetljuje električna svetloba. Naslov razstave je provokativen. Kaj je anomalija, kaj je ne-pravilno v delu "abstraktnega impresionista", avtorja večpredstavnih prostorskih postavitev, glasbenika in univerzitetnega profesorja Ota Rimeleta? "Izraz anomalije v običajni rabi jezika razumemo kot nepravilnosti. Prav tako je uporaba izraza v znanstvenem jeziku jasna in natančna - ko gre za označevanje posebnosti v znanosti. Umetniški izraz pa vseskozi predvideva spremembe, odstopanja od ustaljenih pravil. Umetniško delovanje zahteva izjemnosti: anomalije. In trudil sem se v tej smeri," pravi med tridimenzionalnimi objekti, ki na poseben način uprizarjajo svetlobo. S premikanjem opazovalca med eksponati dobijo še četrto dimenzijo - čas. Nekatere slike sestopajo s stene na tla. Razstavo spremlja Rimeletova avtorska glasba, posneta leta 1999, Pesem 5. Rimele v slikarskem izrazu uporablja (pra)materiale, ki so arhetipski: pigment, olje, les, vosek in laneno platno, od sodobnih pa pleksi.

S prelomno razstavo Iluminacije v Kostanjevici 2003., za katero ste prejeli nagrado Prešernovega sklada, ste vznemirili javnost. Zapustili ste frontalni del slike s selitvijo na njene robne, skrite dele. Gledalca usmerjate v nematerialno, izumljajoč lastno likovno govorico ste aktivirali svoje sevanje barve?

"Pri Iluminacijah je marsikateri gledalec rekel, 'Kje so pa tu slike?'. Ko so opazili, da se pojavljata svetloba in barvni sij, je bilo njihovo naslednje vprašanje, 'Kje so tu žarnice, elektrika'? Ko pa so ugotovili, da svetlobe ne dajejo žarnice in da gre za slikarski način doseganja barve svetlobe, so se posvetili ogledu in svojevrstni kontemplaciji.

Barvna svetloba v mojih delih nastaja kot refleksija intenzivne slikarske barve, ki se nahaja na stranskih ali hrbtnih delih slike, ki je gledalec neposredno ne vidi. Stoletja so bili hrbti in robovi slik neopaženi, jaz sem jih aktiviral. Bolj ko sem praznil fronalni del slike, močneje so bili izpostavljeni njeni robovi. Moji Horizonti iz leta 1999 so bili posebnih oblik in slika je v fizičnem smislu pridobivala globino. Princip ustvarjanja barvnega seva je postal del moje likovne govorice. Ena prvih postavitev tovrstnih 'sevajočih slik' je bila v UGM s Ferdinandom Penkerjem leta 2002, kjer sem razstavil skoraj bele slike, ki reflektirajo. Te slike so bile predhodnica tistim, ki sem jih nato ustvaril za Kostanjevico.

Želim si, da slikarske podobe v gledalcu tvorijo nekakšne mentalne ambiente, kjer se v celovitosti povezujeta duh in telo, materialno in nesnovno. Sodobni človek namreč izgublja svojo duhovno substanco in jo nadomešča z nebistvenim, preveč materialnim. Ne zavedamo se ne svetlobe ne svojega mesta v vesolju."

Pri vas je odnos do svetlobe in sence zelo kompleksen, svojstven?

"Običajno so slikarji v zgodovini upodabljali svetlobo,........

© Večer