We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Nina Rajić Kranjac: Rada delam nevidni teater viden

13 0 64
17.04.2018

Prodorna, nagrajevana mlada gledališka režiserka iz Maribora Nina Rajić Kranjac je nase opozarjala že z akademijskimi predstavami, s svojo magistrsko predstavo 1981 po drami Simone Semenič pa je prejela Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev pred tremi leti na Tednu slovenske drame v Kranju, kar je redek dosežek na začetku ustvarjalne poti. Po mednarodni maturi na mariborski II. gimnaziji in končanem konservatoriju za glasbo iz solo petja se je leta 2010 vpisala na AGRFT. Njena biografija deluje od najzgodnješih let romaneskno: živeli so v Zimbabveju, Nemčiji, Lendavi, potem so se ustalili v Mariboru - sicer pa izhaja iz Beograda po očetu. Je "vojno dete", letnik 1991.

Edina režiserka v letniku

Na akademiji ste bili v svoji generaciji edina sprejeta študentka. Kaj je ta "samota" pomenila - morda močnejšo vez z drugimi smermi ali luksuz individualnega študija skorajda?

"Na začetku je bilo zame problematično, da sem bila na študijski smeri gledališke režije sama v letniku, ker se mi je zdelo pomembno imeti sošolce za primerjavo pri razvijanju svojih stvari - ne v smislu tekmovalnosti, ampak širine in soočanja različnih pogledov. Položaj edine v letniku me je povezal s študenti igre. Bili so obsojeni name in jaz na njih in pod izjemno dobrim mentorstvom Tomija Janežiča in Janeza Hočevarja smo prerasli skorajda v gledališko družino. V prvem letniku smo vsi igrali in režirali. Aparat gledališča smo res gledali kot sredstvo izraza, kjer se vsakdo uri v vsem, kar ta aparat ponuja - od svetlobe, režije, igre, kostumov, dramaturgije. Zato dejstva, da sem edina v letniku na režiji, nisem več čutila tako usodno. Začeli smo se povezovati s študenti režije v drugih letnikih. Naša generacija si je izmislila plenume z akademijo za glasbo in likovno umetnost, pred parlamentom smo demonstrirali s Hlapci, kar nas je zelo povezalo. Ključno je, da smo se povezali tudi s filmarji na akademiji, čeprav so naši oddelki bili zasnovani ločeno. V našem letniku je bilo blazno zaupanje in vera v to, kar smo počeli, in najbrž smo prav zaradi tega prišli do rezultatov, ki jih nismo pričakovali. Danes lahko trdim, da je bil zame moj študij luksuz."

S profesorjem Tomijem Janežičem sta nadaljevala ustvarjalno tudi po končanem študiju. Bili ste njegova asistentka v Rusiji in na Norveškem. Izkušnja tujih odrov in ustvarjalna bližina velikega kolega pri delu tako zgodaj je bil privilegij?

"Profesor Janežič nas je znal oborožiti s strategijami ali obrtjo na način, da je akademijo razumel kot praktično delo - laboratorij. Ni šlo za osebne tendence, kaj naj se gleda ali ne gleda v teatru, temveč kaj in zakaj, kdaj in kako deluje. Ni nas obremenjeval z rezultatom, hkrati pa je zelo dobro vodil študij, da bi sami zaznavali, kdaj naše delo dosega cilje, ki smo si jih zadali. S tem sem se sama naučila analize lastnega dela, kar se mi zdi največ, kar pedagog lahko študentu da. Sama pred sabo se ne morem skrivati, seveda če sem iskrena do tega, kar počnem, in tako je mogoče napredovati, razvijati sebe. Zato si lahko predstavljate, kakšna čast je bila zame, da sem bila po študiju povabljena k asistenturi njegovega dela in možnosti vključitve v delo režiserja takšnega........

© Večer