We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Na koncu vseh koncev

26 0 24
12.04.2018

Scena je skoraj prazna, temna, zasnoval jo je režiser sam, Diego de Brea, z nekaj minimalističnimi, pomanjšanimi scenskimi elementi, kot je leseni konjiček, na katerem "prijaha" Ismena (Mateja Pucko), ekspresionistična slika pokrajine z dvema skalama manjšega formata, grob z zemljo, lopata in v ospredju dvoje "oken" na nosilcih izpod stropa - kot očesi v nekakšnem mentalnem interierju. Pogled skoznju je kot pogled iz temine duše. Različni mikrofoni, eden stoječ, premičen, drugi viseč izpod stropa, modulirajo zvočno pokrajino, glasovi vibrirajo v različnih jakostih, dinamikah in valovih.

Kot bi se zadnji predsmrtni pohod slepega, blodečega Ojdipa proti Hadu dogajal v njegovi glavi. Vse dogajanje v tem Sofoklesovem labodjem spevu, ki ga je napisal pri svojih devetdesetih, je skoncentrirano nanj in vanj, ki je zdaj po koncu krvave tragedije incesta, krvoskunstva in očetomora, kar vse ima na vesti, bedni begunec, izpljunek usode. Zdaj se po vseh tragedijah dogaja prava tragedija življenja po katastrofi. Kako znano in sodobno po vseh koncih zgodb in zgodovine. De Breova dekonstrukcija človeka, ki se ne le spoprijema z lastno končnostjo, ampak je konec tragedije že preživel, kot izpostavi dramaturginja predstave Diana Koloini.

Ojdip v tej zadnji tragediji ni več niti politična niti javna persona, je le še........

© Večer