Slovensko nogometno občestvo je dalo res vse od sebe, da bi primerno počastilo in pozdravilo enega od dveh nogometnih bogov zadnjih, recimo, dveh desetletij. Ronalda, tistega portugalskega namreč. Ne onega pravega, so vedno dodali ciniki in drugi hejterji. Karte so navijači, feni, lovci na trofeje in seveda followerji - to je zdaj neka nova kategorija - razgrabili v nekaj minutah. Samo še za Dragića in njegovo slovo tako ekspresno. Vse so dali od sebe tudi, ko je eden največjih in najbolj malikovanih zvezdnikov iz industrije spektakla, kjer se vrtijo milijarde evrov, dolarjev in drugih valut, pripotoval na slovensko grudo. Organizirali so obleganje letališča Jožeta Pučnika in kasneje še enega od prestižnih hotelov v centru Ljubljane, kjer se je nastanila zveneča portugalska nogometna reprezentanca. On pa nič. Nič. Iz avtobusa mimo recepcije v sobo. Brez nasmeškov, brez mahanja, brez pozdrava ... Ste omenili avtograme? Ah! "O, vi, ki vstopite, vsak up pustite!" (Dante Alighieri: Božanska komedija/Pekel/Spev III). Dobro, si je mislil (marsi)kdo, človek se pač povsem osredotoča na tekmo. Na Slovenijo! Mar smo lahko kvečjemu hvaležni, kajne, ker je prišel k nam in se dotaknil naše nogometne duše.
Dovolite nam oceno zelo čez palec, a vsaj pol stadiona je prišlo le zaradi njega. Veliko jih ni prišlo nikoli prej, niti jih ne bo več nazaj
V torek je bila tekma. Mnogi starši so morali vzeti dopust, da so svoje male nogometne navijače in navijačice že zgodaj popoldne pripeljali v Ljubljano. Ker upanje, da bi ga uzrli, umira zadnje? Yes! Telefoni so bili vseskozi pripravljeni, da bi ujeli zgodovinski prizor. A kaj ko je na hotelu še kar visel verz iz Božanske komedije. A saj je bila že slutnja, da je tam nekje blizu, morda nekaj metrov vstran on, Ronaldo, menda marsikomu dovolj, da se je lahko počutil izpolnjenega. V Stožicah so za gostovanje slovečih in slovitih Portugalcev dali vse od sebe. Preizkusili so različne efekte, ki jih zmorejo žarometi, nato smo se vsi skupaj malo igrali s svetilkami na mobilnih telefonih, malo vstajali v ritmu mehiškega vala, tako da smo za hip pomislili, da smo na tekmi NBA in ne na nogometu, kjer tovrstnega navijaškega kiča nismo vajeni. Zelo veseli bomo, če je bila ta folklora rezervirana le za gostovanje velikega Ronalda, v bodoče pa nam bo na nogometnih stadionih prihranjena. Nismo pa prepričani, da bo tako. Saj veste, amerikanizacija "über alles". A dobro, že pred tem je pritekel na zelenico, na ogrevanje. Sedmica. CR7. Najmočnejši brend, kar jih je. Menda je celo malo pomahal tja na tribune, od koder se je razlegel huronski aplavz, znak čaščenja, spoštovanja, oboževanja. Pa čeprav se je vmes zdelo, kar je kasneje povedal Petar Stojanović, namreč da več ljudi v Stožicah navija za Portugalsko. Zaradi Ronalda. Popularni Pero se ni motil. In nič ni čudno, da ga je to zmotilo. Tudi nas je. A publika, kot se je "kvalificirala" za to tekmo, tja v pomembnem delu žal ni prišla zaradi slovenske reprezentance.
Dovolite nam oceno zelo čez palec, a vsaj pol stadiona je prišlo le zaradi njega. Veliko jih ni prišlo nikoli prej, niti jih ne bo več nazaj. Ampak to je pač neka nova demokracija. Kdor je prej kliknil in imel srečo, je zmagal. Sam te sreče nisem imel, jo je pa imel prijatelj od prijatelja, zato jo je lahko delil z menoj (hvala obema!). In sem naša mala dva spravil v Stožice, da sta lahko pozdravila Ronalda. Priznam, ni ju motilo, da on ni pozdravil njiju, niti da ni pozdravil v bistvu domala nikogar. Njima je bilo "top in kul", da sta bila na tekmi, kjer je igral. Ampak smo si spet rekli: človek je stroj, človek je totalni profesionalec. On nas ne vidi, ker je v tekmi, ker ... Je 100-odstotno osredotočen. In se je začelo. Tekma, četudi prijateljska, a za nas prestižna. Bolj kot je trajala, bolj se je prepiral. S sodniki, z Jako Bijolom ... In drugimi. Sam s seboj. Gestikuliral je, se pritoževal, cepetal, simuliral vse možne poškodbe, zahteval penal, favl, karton. Skoraj bi se nam moral zasmiliti, kaj so mu Kekovi izbranci delali, kriminal! Nimamo podatka, ali je od naših nogometašev zahteval, naj ga vendarle spustijo iz žepa, kamor so si ga pospravili. Nato je na lepem na zelenico vdrl še ultimativni oboževalec, ki je v druženje z Ronaldom investiral še nekaj prihrankov, ki jih bo odštel za kazen. Selfie za nekaj 100 evrov. Gre skozi za goreče fene, ne, investicija pač. Ni problema. Ker če v paket dodamo še poljub ...
Niti to ga ni spravilo v boljšo voljo, kar seveda razumemo. Nato sta udarila še Gnezda Čerin in Elšnik. 2:0. Tema. Veliki Portugalci so padli. On je bil neviden. Izgledal je kot zagrenjen, tečen možakar, ki noče v penzijo. Žal. Nadvse veseli bi bili, da bi lahko napisali kaj drugega. Pa ne moremo, nimamo teksta. Ko je po tekmi odvihral v slačilnico, še naprej nekaj krilil, slovenskim pubecom, ki so bili zasluženo boljši, pa ni namenil niti enega stiska rok, publiki, ki ga je prišla gledat in podpret, pa nobenega pozdrava, je bilo vse jasno. Zdaj vemo, bi rekel Marcel. Največji med največjimi se lahko tudi obnaša kot največje b..... Ima ta privilegij in pravico. Čeprav vemo: v porazu, pa čeprav na prijateljski tekmi, je treba biti velik, to je osnovno pravilo nogometnega in splošnega bontona. Vemo, da za Ronalda ne veljajo mnoge zakonitosti fizike in narave, a očitno tudi družbe ne.
Škoda, bomo sklenili. Za vse tiste upanja in sanj polne oči, ki so prišle gledat vzornika. Nam je bilo kar hudo. Za tiste, ki so se sekirali. Ki "niso vedeli", kaj se lahko zgodi. Občudovanje in čestitke za vse njegove nogometne dosežke, ki so epski, impresivni in neponovljivi, je seveda samoumevno in ga niti to bedasto obnašanje ne more sklestiti. A ni vsak vzornik vzor v vsem. Spoštovanja za obnašanje v Sloveniji si ni zaslužil. Ampak saj nismo jezni, naj še kdaj pride. Vsaj Portugalce lahko imamo za dobre stranke.
login
who are we?
contact us
qosheapp
Toi Staff
Gideon Levy
Belen Fernandez
Andrew Mitrovica
Mort Laitner
Nikkei Editorial
Rami G Khouri
Ali Fathollah-Nejad
visit website
