We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Catherine Samary: Razmisliti moramo, kako si politiko in življenja vzeti nazaj

14 5 11
13.05.2018

Zakaj bi za delavce danes bilo samoupravljanje nekaj, za kar se splača boriti?

"Danes je naš horizont zablokiran. Vsi smo pod pritiski odnosov moči, ki ožijo horizonte in kredibilnost alternativnih sistemov. Vsakodnevni pogoji dela in življenja postavljajo ljudi pod pritisk tekmovalnosti, golega preživetja. Zato ne gre samo za stvar argumentacije. Odločujoče bo, ali se bodo v krizi alternativni modeli skupnega dobrega ali samoupravljanja izkazali za načine, kako lahko ustvarjamo in živimo bolje. V solidarnosti, brez stalnega tekmovanja. Nekaj modelov se je uveljavilo v Južni Ameriki, v Evropi pa se bomo brez alternativnih prostorov upora zelo težko izvlekli iz neprestane tekme vsakega posameznika za preživetje. Sodelujem pri ustvarjanju teh prostorov. V njih se združuje izkušnje in ne gre nujno le za delovna okolja. Dostikrat na delovnih mestih niti ni najlažje ustvariti te prostore. Ponavadi pride do tega v izjemnih situacijah: ko delavci poskušajo preprečiti stečaj ali odprodajo tovarne (denimo tovarne Vio.me v Grčiji, ITAS Prvomajska na Hrvaškem in Fralib v Franciji, op.p.). Primere takšnih delavskih zadrug imamo in pomembno je, da ne ostanejo osamljene, ampak so del širše mreže podobnih podjetij. A prostore suverenosti in samoodločbe se ustvarja na mnogih ravneh življenja."

Kaj imate v mislih?

"Lahko se skupnostno zagotovi socialno skrb in javne storitve, od izobraževanja do zdravstva. Odpira se vprašanje podružbljenja mest, občin: z uresničevanjem resnične demokracije ljudje prevzemajo nazaj v svojo (ob)last lokalne strukture. Pri tem se lahko združijo različni boji, ki morda vsi ne prinašajo takojšnjih rezultatov, a pomembno je, da se zoperstavljamo logiki globalizirane privatizacije in konkurenčnosti. Ljudje vidijo, da ta logika ne prinaša izboljšav niti dobrega življenja za vse. Prinaša le vse bolj prekarna in stresna življenja. Posameznik ne ve, ali bo uspel preživeti, kaj šele ali bo to uspelo njegovim otrokom. Nimamo nadzora nad lastnimi življenji – delamo v sistemu, kjer moramo delati vse več, da dobimo vse manj, na izbiro pa nam je danih vse manj možnosti, kako si lahko organiziramo življenja in okolje, kjer živimo. Zato je pomembno ustvariti te lokalne, regionalne, nacionalne ali globalne prostore, ki predrejo skozi izoliranost ljudi in omogočijo, da začnemo pridobivati alternativne izkušnje skupnega dela, sodelovanja in solidarnosti. Včasih ljudi v to prisili nuja: v Grčiji je denimo med najhujšo krizo nastala mreža samoorganiziranih ambulant."

A s tem se razdrobi reševanje družbenih problemov, ki jih sistem privatizacije in konkurenčnosti še naprej ustvarja. Kdaj začno te alternativne prakse spreminjati tudi sistem?

"To mora biti temeljni razmislek – kako preprečiti, da lokalne oblike upora niso le način, da ljudje lažje sprejmejo globalni uničujoči sistem svetovnega reda. Za to ni absolutnega zagotovila – teorija in besede ne pomagajo, ampak gre za problem, ki se ga rešuje skozi vsakokratne, različne prakse. Pogostokrat se sprejme 'realistične' rešitve, pristane se na logiko tekmovalnosti in se še naprej spodkopava in uničuje javni sistem dobrin in storitev.

V Franciji sem sodelovala pri vzpostavljanju sodelovanja med francoskim in grškim zdravstvenim sektorjem. Zame pomembni sta bili dve načeli delovanja, ki odgovarjata na glavni nevarnosti: prva je ksenofobna in rasistična: izrazi se, ko se storitve, dobrine ali sodelovanje zameji le na 'prave Grke' ali 'naše' ljudi. Izogniti se je treba vsakršnemu izključevanju. Drugo načelo pa je, da ne smemo v nobenem trenutku pozabiti in opustiti boj, da se zagotovi........

© Večer