We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

Saj sem jo želel samo objeti

76 0 125
20.03.2017

Pred nekaj tedni sva oba z ženo začutila, da pregorevava na delovnem mestu. Spet je prišel vrhunec sezone in oba sva prihajala domov bolj pozno. Z utrujenim obrazom sva se poskušala igrati z otrokoma, vendar sta tudi otroka dojela, da je nekaj drugače. Azija, zlasti tropski predeli v jugo-vzhodnem delu, ne pozna štirih letnih časov in posledično se posel dela na polno skozi vse leto. Nimate tistega občutka, da je čez »poletje« vse skupaj bolj umirjeno. Ritem je enak skozi vse leto. Državni prazniki so tisti dnevi, ko se situacija malo umiri, potem se pa »kolo sreče« vrti naprej. Najboljše zdravilo proti temu je krajši izlet v naravo in s soprogo sva se odločila za nekajdnevni dopust na Šrilanki.

O tej državi nisva vedela veliko, je pa brskanje po spletu kmalu potrdilo cilj. V času angleške okupacije je bila bolj znana kot Cejlon in to ime je poneslo šrilanško slavo o čaju, ki je še danes en izmed njihovih znamenitejših proizvodov. V tistih nekaj dneh bivanja na otoku lahko rečem, da smo bili izjemno pozitivno presenečeni. Ceste imajo zelo urejene, država je dokaj čista, narava pa je enostavno čudovita. Imajo rajske plaže, gore, nedotaknjene gozdove in obilo naravnih parkov. Razveseljujoč je tudi podatek, da so leta 2009 končali dolgoletno državljansko vojno s Tamilskimi tigri.

Najina otroka sta se najbolj razveselila igranja v pesku in vodi, meni pa je najbolj padlo v oči, da so ljudje neverjetno sproščeni in vedno nasmejani. Prešinilo me je, da kljub globalizaciji in pametnim telefonom še vedno obstajajo kraji, kjer ljudje dejansko živijo in uživajo v trenutkih brez vseprisotne sodobne tehnologije. Nekega dopoldneva smo se sprehajali ob robu palm, ko smo zagledali skupino ljudi na plaži, kako gledajo v vodo. Ko smo se jim približali, smo v vodi zagledali skupino šestih velikih želv. Domačini so nam povedali, da v času oseke vsak dan pridejo na isto lokacijo, kjer jih turisti hranijo z morsko travo in pred prihodom plime se umaknejo na varno. Ravno na tem mestu smo bili priča dogodku, ko so domačini želeli zaščititi želve pred vsiljivcem, ki se je na obtožbe branil z besedami, da jo je »želel samo objeti«.

Naslednji dan smo si nekaj kilometrov stran od našega hotela ogledali želvje zavetišče, ki je v zasebni lasti. Prva lastnica je umrla v cunamiju leta 2004, vendar je njen brat nadaljeval tradicijo. Družina si je zastavila cilj, da pomaga ranjenim želvam in poskrbi........

© Dnevnik